Pred leti sem napravila intervju s hrvaško holistično zdravnico dr. Meri Bura, ki nam razkriva razširjen pogled na naše zdravje, iz katerega se lahko marsikaj naučimo.

N: Kako bi se predstavili ljudem, ki vas še ne poznajo? Kdo je dr. Meri Bura?
MB: Sem zdravnica, inštruktorica joge, homeopatinja in aromaterapevtka. Ukvarjam se s holističnim zdravjem in v sklopu tega sem ustanovila Mulier metodo, da bi lahko vsakemu pomagala obnoviti njegovo zdravje s tem, da dejansko odpravimo vzroke, ne samo simptome in tako pozdravimo bolezen. Skoraj vsaka bolezen se začne pri hormonih, zato vedno poskušamo najprej vzpostaviti hormonsko ravnovesje. Druga pomembna stvar pa je zdravje hrbtenice in veliko se ukvarjamo tudi z njo. 

N: Katera vrednota vam je najbolj pomembna?
MB: Najpomembejša mi je samozavest, ki izhaja iz stalnih aktivnosti hrabrosti. To pomeni, da moramo biti v vseh življenjskih situacijah hrabri, da gremo dalje. Vedno bodo prišli trenutki slabosti in nemoči, a pomembno je, da vztrajamo. 

N: Kaj lahko pacienti pričakujejo od vas?
MB: Pacienti lahko pričakujejo, da bodo dobili celostno sliko o sebi. Predvsem mi je pomembno, da najprej definiramo, kaj ljudem povzroča stres. Zato so najprej potrebni daljši pogovori. Začetek je ponavadi še posebej intimen in ko pridemo jo joka, vem, da smo na dobri poti (smeh). Seveda to prinese olajšanje, zdravilno je že to, da jih nekdo posluša in razume ter nenazadnje ve, kaj sedaj s tem napraviti. Ko pridemo do tega, naredimo plan prehrane, telesne aktivnosti in spremembe življenjskega stila. Ker imam veliko življenjskih in profesionalnih izkušenj, ljudem res lahko učinkovito pomagam. 

N: Ali so ljudje presenečeni, ko jih namesto klasične obravnave čaka dejansko nekakšna psihoterapija?
MB: Niti ne. Ponavadi se tako spontano odprejo, da sem jaz presenečena, kako hitro sem prišla do njihovega bistva in najbolj intimnih stvari. Očitno imajo zaupanje vame in čutijo, da jim lahko pomagam. 

N: Kaj morajo ljudje sami narediti v procesu zdravljenja?
MB: Mi delujemo kot team. Do njih se ne obnašam kot starš, ampak kot partner, ki dela z njimi. Jaz jim naredim plan, oni naredijo svoj del, nato jih preverim in usmerim, pa spet delajo sami itn. Vedno sem poleg za podporo in vedno se lahko obrnejo name. 

N: Kako dolgo ponavadi traja ta proces?
MB: Prvi pogovor ponavadi traja okoli eno uro, še pred tem pa izpolnijo podroben vprašalnik, iz katerega dobim celotno sliko o njihovem zdravju. Najprej se torej spoznamo in ponavadi zelo hitro ugotovim, kaj jih tare. Nato jim predpišem podroben plan zdravil, hrane in vaj ipd. Potem jih ponavadi zanima, kaj jim ustvarja stres in začnejo se bolj poglobljeni in psihološki pogovori. Pri meni se to zgodi samo enkrat, saj se ne vrtimo okrog preteklosti, napak, vzorcev ipd., temveč hitro ugotovimo, kaj je tisto, kar jim povzroča stres in kako naj spremenijo svoje obnašanje in reakcije. Pomembno je, da ta stres umaknejo iz svojega življenja, to pa morajo narediti sami. Kasneje seveda potrebujejo podporo v tem procesu, to pa je odvisno od posameznika. Nekateri pridejo štirikrat na teden, nekateri enkrat, drugi pa enkrat na mesec. Imela sem kliniko v Zagrebu, a sem se pred kratkim privatno preselila v Dalmacijo, zato bom sedaj delovala v Splitu in Šibeniku, seveda pa ves čas delujem tudi preko Skypa, ki se je izkazal za izvrstno možnost. Celo meditacije delamo preko skypa. 

N: Kaj je vaš pokazatelj uspeha?
MB: Meni je pokazatelj uspeha kakovost pacientovega življenja. Če ima nekdo raka, da ga ozdravi in spremeni svoje navade. Uspeh mi je tudi, ko oseba zamenja službo, ki ji je povzročala stres, za posel, ki ji prinaša zadovoljstvo. Ko nekdo vzpostavi kakovostno partnerstvo, dobi otroka in je srečen. To so mi pokazatelji uspeha. Laboratorijski testi mi niso.

N: Kateri so vaši največji uspehi v poslovnih življenju?
MB: Ponosna sem na vse te paciente, ki ostanejo v komunikaciji in postanemo prijatelji. Ves čas me spremljajo in se dalje učijo preko mojih izkušenj in izobraževanj. Čudovito je videti, da se nekdo popolnoma ozdravi. Vsekakor pa vsi napredujejo. Nekateri se iz zelo težkih stanj na hitro dvignejo, nekateri pa stopicajo na mestu, ker se še niso v popolnosti odločili za spremembo. Ampak tudi to je ok, saj nabirajo informacije in se nato počasi premikajo naprej. 

N: Kako jim pokažete cilj, kaj jih čaka na koncu zdravljenja?
MB: Pomembno je, da sami postavijo svoj cilj in ne jaz zanje. Jaz jim lahko samo pomagam, da sami ugotovijo, kaj je njihov cilj. To delamo tako, da spoznajo sebe. Šele, ko veš, kdo si in kaj te izpolnjuje, si lahko postaviš cilje. Kot pravi neki učitelj joge, cilj življenja je, da se vrneš k sebi. 

N: Ali imajo novodobne bolezni neke skupne točke?
MB: Vsem je skupen stres. Mislim, da na nas bolj vpliva stres, ki je v nas, kot pa okolje zunaj nas. Nisem prepričana, da se je v naši okolici tako veliko spremenilo, da smo bolni zaradi tega. 

N: Koliko na nas vpliva genetika in ali lahko vplivamo nanjo?
MB: Seveda geni vplivajo na nas, dobra novica pa je, da nanje lahko vplivamo. Naše obnašanje vpliva na to, ali se bodo geni aktivirali ali deaktivirali. Geni najbolj vplivajo na nas preko tega, da imamo podobne osebnosti in značaje kot naši starši, zato se tudi obnašamo tako. Če uspemo izstopiti iz teh navad in delovati drugače, bomo mi vplivali ne gene in ne geni na nas. 

N: Lahko tudi misli vplivajo nanje?
MB: Seveda. To, kar mislimo, postaja naše življenje. To, kar mislimo, to govorimo. To, kar govorimo, to delamo. Kar delamo, postaja naša navada in naše navade postajajo naša usoda. Naše misli tudi določajo naše emocije. Če mislimo pozitivno, si bomo tudi pričarali takšne okoliščine in tako naprej. 

N: Zakaj se danes več govori o hormonih kot pred recimo dvajsetimi leti? 
MB: Kaj pa vem … morda se več govori o estrogenu, ker je tudi bolj onesnaženo okolje. Tudi ščitnica je precej bolj na udaru kot prej, in mislim da je glavni vpliv elektromagnetno sevanje, kateremu smo izpostavljeni kot še nikoli, ter seveda stres. Hormone res poznamo malo bolje, a še vedno ne dovolj. Res je škoda, da se večina zdravnikov z njimi sploh ne ukvarja. 

N: V kateri smeri gre napredek medicine? Se to izobljšuje tudi na hormonskem področju?
MB: Klasična medicina gre na žalost še naprej v isti smeri – zdravljenje simptomov. Če je nekaj previsoko, se znižuje, če je nekaj prenizko, se dviguje. Tu ni nobenega razmišljanja, ni reševanja vzrokov problema. 

N: Kako lahko potem nek študent medicine po diplomi izstopi iz tega procesa in se začne ukvarjati s celostno, holistično medicino?
MB: Zelo težko. Sam.

N: Kje ste se vi izobrazili v tej smeri?
MB: Jaz sem se veliko izobraževala po svetu. Tudi moj način razmišljanja, vzgoja in življenje je šlo v tej smeri – da ne sprejmem tujega mišljenja, temveč si ustvarim svojega. Poleg tega smo se vedno zdravili z naravo, nikoli jemali antibiotikov in hranili zdravo. 

N: Zakaj je danes toliko hormonskega neravnovesja?
MB: Prvenstveno zaradi stresa. Najprej se poruši ravnovesje kortizola, ponavadi sledi ščitnica in nato še spolni hormoni. Da bi se to vrnilo v ravnovesje, je potrebno veliko časa. 

N: Ali se vsa ta neravnovesja, kot so recimo endometrioza, ščitnica ipd. lahko zdravijo na naraven način?
MB: Seveda. 

N: Kako se lahko človek, ki je že na hormonski terapiji, loti zdravljenja? Verjetno sam ne sme kar prenehati s terapijo?
MB: Seveda, človek se ne sme sam lotiti zmanjševanja terapije in zdravil, temveč s pomočjo zdravnika. Hkrati je treba delati na naravni terapiji in počasi zmanjševati dozo umetne.

N: Kaj menite o povečanem številu motenj vedenja in pozornosti, kot so avtizem, ADHD, hiperaktivnost, disleksija idr.?
MB: Največji problem je s strupi in težkimi kovinami v naši okolici, prehrani in cepivih. Možgani so preprosto tako zastrupljeni, da ne more priti do določenih impulzov in povezav, zato pride do tovrstnih problemov. Teh motenj se je treba lotiti sistematično, z razstrupljanjem, spremembo prehrane ipd. Lahko se precej izboljšajo, ni pa nujno, da vse lahko pozdravimo do konca. 

N: Kaj storite s bolnim otrokom? Ali lahko sam sledi vašim priporočilom?
MB: Moja navada je, da ko dobim malega pacienta, vedno zdravim mamo. Otrok dobiva energijo od mame in totalno je pod vplivom njene aure. Pri težkih boleznih to ni nujno v popolnosti povezano, ampak običajno je in s tem imam fantastične rezultate. Enkrat sem recimo zdravila otroka z motnjo ADHD in predlagala mami, da bomo zdravili tudi njo. Tega sem se lotila s homeopatijo in prehrano in zdravljenje je bilo zelo uspešno. Otrok sedaj hodi v šolo in je popolnoma normalen. 

N: Vedno več je tudi problemov s kožo, recimo pojavljajo se beli in temni madeži, obarvanost, vitiligo … So te bolezni povezane z delovanjem ščitnice?
MB: Vitiligo je povezan s ščitnico, posebej s Hashimoto sindromom. V procesu bolezni se lahko poslabša ali izboljša, odvisno od delovanja ščitnice. Problem je, ker je vitiligo zelo podoben glivičnim spremembam na koži, zato ga ljudje ne razlikujejo in ne znajo diagnosticirati. Gre za avtoimunsko reakcijo. Krivec pa je vnetje, ki nastaja zaradi previsokega kortizola, lahko pa tudi zaradi procesirane hrane, ki ima preveliko količino omega-6.

N: Kakšna je povezava med soncem, melaninom, vitaminov D in ščitnico? Kako vplivajo drug na drugega?
MB: Vsaka žleza potrebuje sonce in D vitamin, da bi dobro funkcionirala. Tako je tudi s ščitnico. Če mi ne dobimo dovolj sonca, bomo imeli zagotovo problem z žlezami – še posebej s kortizolom, s ščitnico in spolnimi hormoni. Vitamin D je bistvenega pomena in nenadomestljiv hormon.

N: Kitajci pravijo, da je timus žleza srca, za ščitnico pa, da je žleza pljuč. Kako je ščitnica dejansko povezava s pljuči?
MB: Mogoče gre povezavo iskati v tem, da se težave s ščitnico pojavijo po dolgotrajnem stresu in občutenju žalosti. To čustvo pa je povezano s pljuči. 

N: V katerih letih najpogosteje zbolevamo za ščitnico?
MB: Po nekih starih statistikah imajo ženske nad 50 let za 20 % večje možnosti, da zbolijo, a dandanes zbolevajo vse mlajše ženske, najpogosteje zaradi neravnovesja hormonov – previsoke ali prenizke ravni kortizola. 

N: Mnogo mojih prijateljic, starih pod 30 let, ima eno od bolezni ščitne žleze.
MB: Mislim, da na to vpliva izpostavljenost elektromagnetnemu sevanju. Ta mlada dekleta so odrasla ob mobilnem telefonu in računalniku. Te elektronske naprave se uporabljajo po več ur na dan. Sama sem ravno v procesu razmišljanja, kako bi prenehala uporabljati telefon.

N: Kaj storimo v primeru, ko smo zaradi odstranitve ščitnice obsojeni na doživljenjsko jemanje hormonov?
MB: V tem primeru predlagam, da jemljemo naravne hormone iz prašičje ščitnice.

N: Zakaj se bolezni ščitnice največ pojavljajo pri ženskah? So ženske bolj izpostavljene stresu, ker se od njih več zahteva ali pa morda več uporabljajo škodljivo kozmetiko, ki, kot vemo, zelo slabo vpliva na ščitnico?
MB: Težko odgovorim na to, saj je tako od nekdaj. Glede konvencionalne kozmetike, polne ftalatov in drugih kemikalij, bi rekla, da to bolj vpliva na neravnovesje estrogena. Pri ščitnici pa je tako, da primarno ona deluje na estrogen in ne on nanjo. Je pa seveda povsem možno, da vsi ti strupi vplivajo tudi na ščitnico. Zato je na splošno zelo pametno izločiti takšno kozmetiko iz naše okolice in najti naravne rešitve. 

N: Katere ščitnične bolezni so najpogostejše?
MB: Največ ljudi oboleva za Hashimotom, ki je lahko povezan s hipo ali hipertirozo.

N: Klasična medicina bolezni ščitnice obravnava dvodimenzionalno – preverja samo stanje hipofize in ščitnice, to pa ni dovolj za holistično obravnavo bolezni. Kaj preverjate vi?
MB: Strinjam se. Klasična medicina se ne ozira na druge hormone, ki pa vsi vplivajo eden na drugega, zato je pomembno, da se preveri tudi njihovo stanje.

N: Katere analize je najbolje narediti za ščitno žlezo?
MB: Najbolje je najprej izpolniti vprašalnik zdravnice Sare Gottfried iz Amerike. Tudi jaz koristim njene vprašalnike. Nato pogledam TSH, čeprav ne pokaže vedno pravih rezultatov. Od ščitničnih hormonov je najboljši pokazatelj stanja aktivni T3. Nato zahtevam tudi laboratorijske raziskave kortizola, estrogena, progesterona, DHEA, potrebujem pa še izvide črevesne flore. 

N: Je morda porast ščitničnih bolezni in vsesplošno uporabo hormonske terapije iskati v preohlapnih referenčnih vrednostih?
MB: Verjetno res. Referenčne vrednosti določa farmacija, da bi se koristilo več zdravil. Rekla bi, da so referenčne vrednosti za zdravo ščitnico okrog 1 do 2 in ne do 5, ko je ponavadi že prepozno za naravno zdravljenje. 

N: Ali moramo pred jemanjem joda preveriti tudi protiščitnična protitelesa?
MB: Da. 

N: Ali nekatera zelenjava (cvetača, brokoli, ohrovt, melancani …) res negativno vpliva na bolezen ščitnice?
MB: Samo v primeru Hashimotovega sindroma. 

N: Koliko na zdravljenje ščitnice vpliva pravilno dihanje?
MB: Dihanje je odlična stvar, zato vedno insistiram, da paciente najprej naučim pravilnega dihanja, na primer za koncentracijo, za boljše spanje, za dobro jutro, za pomiritev ipd. Ljudje imajo to radi. Na začetku se zato večkrat vidimo, saj je potrebno nekaj časa, da osvojijo vse te tehnike. 

N: Katere vaje se priporočajo za ščitnico?
MB: Počasne in za celo telo, da se vzpostavi ravnovesje. Ponavadi gre za zelo utrujene ljudi, zato jim ne priporočam težke aktivnosti, kot so tek in fitnes. Najboljše so vaje iz joge, meditacija in dihanje. 

N: Obstajajo še kakšne vaje posebej za ščitnico?
MB: Petje in dihanje iz trebuha.

N: Ali je mogoče, da se s spremenjenim življenjskim stilom popolnoma znebiš zdravil za bolezni ščitnice?
MB: Da, absolutno. Razen, če imamo odstranjeno ščitnico, potem ne gre drugače, kot da jemljemo zdravila. 

N: Ali nas mora pri tem vedno spremljati zdravnik?
MB: Seveda, pri hormonskem neravnovesju vas mora vedno spremljati zdravnik. 

N: Kako se razlikuje zdravljenje hipo in hipertiroze?
MB: Popolnoma je različno. Vendar moramo vedeti, da lahko pacienti, ki imajo eno od teh bolezni, hitro padejo v drugo skrajnost. Recimo pacienti, ki imajo hipertirozo in jih zdravijo z radioaktivnim jodom, hitro padejo v stanje hipotiroze, pri čemer pa jim potem ne moremo več pomagati. Ščitnica je zelo občutljiva in hitro reagira na vse, zato moramo biti pri zdravljenju zelo previdni. 

N: Kako se lahko izognemo rentgenski diagnostiki, ki je zaradi velikega sevanja zelo škodljiva zdravju?
MB: Najprej nas mora nehati biti strah. Sama ne hodim na nikakršne preizskave, saj poznam sebe in poslušam svoje telo, zato vem, kdaj je v ravnovesju in kdaj ne. Vem, kdaj moram nekaj spremeniti in na kakšen način. To je rešitev za vse – če poznamo sami sebe, rentgenskih preiskav ne potrebujemo. Razen v ekstremnih primerih, ko se nam primeri nesreča ali kaj podobnega. Vse ostalo je smešno. 

N: Ali se v teh primerih lahko s čim zaščitimo?
MB: Nekaterim to sevanje škoduje bolj, drugim manj. Po rentgenu bi vsekakor priporočala uporabo homeopatskih zdravil, da se zmanjša škoda.

N: Kaj je povezano z rakom dojke?
MB: Obstaja rak dojke, ki je povezan s hormoni in takšen, ki ni povezan s hormoni. Ponavadi nastane zaradi prevelike izpostavljenosti estrogenu (skozi meso, mleko, sojo, kozmetiko, plastiko idr.). Psihološki vidik nastanka raka dojk je ponavadi v tem, da se ženske preveč razdajajo za druge in premalo gledajo nase. Ponavadi raka dojk dobijo tiste, ki se preveč materinsko obnašajo do svoje okolice. Na koncu pri njih pride do burn-outa (iztrošenosti). Bila je narejena raziskava na 2000 ženskah, ki so zbolele za rakom dojk. Gledal se je njihov psihološki profil in ugotovili so, da je zgoraj omenjeno delovanje njihova skupna točka. Strinjam se s tem. 

N: Kaj lahko naredimo za preventivo?
MB: Da postanemo bolj sebične (smeh).

N: Kako se zdravi raka dojk?
MB: Preko zdravljenja vzrokov. Vedeti moramo, da je tkivo dojke žlezasto tkivo. Pri tem ne smemo biti preveč pozorni na pojavo cist, ki se tekom zdravljenja pojavljajo in izginjajo. Bolj se je treba osredotočiti na spremembo življenjskega stila in rezultati ne bodo izostali. Na koncu se lahko izognemo operaciji in popolnoma ozdravimo.

N: Zakaj je toliko policističnih jajčnikov?
MB: Zaradi stresa in preveč sladkorja. Problem policističnih jajčnikov se začne z inzulinom – to pomeni preveč škroba, kruha, žitaric, sladkega sadja, sladkarij … S tem se stalno povečuje koncentracija inzulina, obremenjuje organizem in nastajajo policistični jajčniki. 

N: Kako lahko zdravimo njih?
MB: Njihovo zdravljenje je kompleksnejše. Na stabilizacijo hormonov pa najbolj lahko vplivamo s spremembo prehrane in življenjskega stila. Najprej stabilizirajmo inzulin s prehrano z nizkim glikemijskim indeksom, nato pa uravnajmo še ostale hormone s paleo prehrano. 

N: Ko smo že pri prehrani, koliko je gluten dejansko problematičen?
MB: Zelo. Če zaužijemo samo drobtinico glutena, ga bomo imeli v sebi naslednjih šest mnesecev. Zato je zelo pomembno, da če smo bolni in se odločimo za prehrano brez glutena, da se priporočil držimo v celoti. Gluten nam tudi poslabša toleranco na druge proteine, kar v telesu povzroča vnetja in prepustno črevesje. To pomeni, da postanemo nezmožni absorbirati vitamine in minerale, v telesu pa se začnejo razmnoževati slabe bakterije in nalagati strupi. 

N: Bi prehrano brez glutena priporočili tudi popolnoma zdravim ljudem?
MB: Ne morem jim ravno priporočati tega, vendar jim zagotovo ne bi škodovalo, če se mu izognejo (smeh).

N: Kaj mislite o hormonski kontracepciji?
MB: Mislim, da v celoti zmoti hormonsko ravnovesje. Kontracepcija škoduje vsaki ženski in dobro mora razmisliti, perden jo začne jemati. Seveda je odvisno tudi od tega, koliko je posameznica občutljiva, ampak če bi vedeli, kaj nam takšna kontracepcija naredi na hormonski ravni, je ne bi nihče jemal. Vsekakor je po prekinitvi hormonske kontracepcije potrebno mnogo let, da se ženska vrne na normalno stanje hormonov, če ji to seveda sploh kdaj uspe. Jaz sem proti hormonski kontracepciji. 

N: Ali obstaja kaj drugega?
MB: To je dobro vprašanje. Mislim, da je najpomembneje to, kar ves čas govorim. Za žensko je najbolj važno, da pozna sebe in da dobro izbere partnerja, s katerim bo delila posteljo. Da ve, kateri so njeni motivi. Za zaščito sicer obstaja kondom, ampak najpomembnejša je njena odločitev – kaj si želi. 

N: Kakšna pa je vaša dnevna rutina? Kako vzdržujete svoje zdravje in dobro počutje?
MB: Takoj, ko vstanem iz postelje, začnem telovaditi. Za zajtrk pijem veliko tekočine, jem sadje ali smuti. Za kosilo imam rada juhe, meso, zelenjavo in solate. Mesa sicer ne jem vsak dan. Rada ima tudi kakšne priboljške. Vse, kar priporočam svojim pacientom, eksperimentiram tudi na sebi. Zato tudi v svoji dnevni prehranski rutini vedno preizkušam neke nove stvari, da imam osebne izkušnje, da vem, kako se počutim ipd. Sicer pa veliko potujem in delam. Ob tem pazim, da ne sedim preveč, da si napravim urnik, kdaj odgovarjam na maile, da zapiram računalnik. Obožujem kreativno delo in pisanje, vsak prosti trenutek pa izkoristim za učenje. 

N: Kaj je pomembno za srečno življenje?
MB: Najpomembnejše je znanje. Več imamo znanja, bolj smo srečni. Seveda pa moramo znati to znanje tudi uporabiti. Za srečno življenje je nujno, da se znamo obkrožiti s pozitivnimi situacijami, da jih sami izberemo in z njimi kompenziramo tiste naporne. In pa seveda, da sami sebi dokažemo, da se imamo radi. Tudi s tem, da počnemo koristne in zdrave stvari, saj bomo v nasprotnem primeru vsako napako videli kot dokaz, da se nimamo radi. Ko bomo zares občutili ljubezen do sebe, se nam bo dvignila tudi samozavest in nam prinesla še več srečnih trenutkov, napredka in nove energije.

N: Kaj bi na koncu priporočili ljudem?
MB: Spoznajte sebe.